Že res, da registrator danes lahko najdete v vsaki pisarni, skladišču, trgovini, šoli, bolnišnici, pa še kje bi se našel, toda v letu 1886, ko je gospod Friedrich Soennecken izdelal prvi registrator, je bila to inovacija na trgu pisarniškega materiala. Mapo s trdimi kartonastimi platnicami in širokim hrbtom ter mehanizmom za vpenjanje v obliki črke D je nato dodelal Louis Leitz, ustanovitelj današnjega svetovnega proizvajalca pisarniških potrebščin visoke kakovosti, in ga opremil z luknjo na hrbtišču, ki je omogočila lažje izvlečenje fascikla, ter s sponko za fiksiranje dokumentov.
Kljub temu, da najbrž ni nikogar, ki ne bi poznal teh arhivskih map, pa bi vas vseeno spomnili na 3 bistvene stvari, na katere morate biti pozorni, ko izbirate nove registratorje:
1. njegovo širino, format in vrsto;
2. materiale, iz katerih je izdelan;
3. ceno.
#1: Ne uničite novega registratorja.
Ni vsak registrator primeren za vse. Kot tudi ni vsak registrator primeren za vsako delovno okolje. Prav zato se ločujejo glede na:
— širino: ločimo jih na ozke (45/50mm) in široke (75/80mm);
— format: manjši so A5 formata in veliki, ki so lahko A4 ali A3 formata;
— vrsto: lahko so samostoječi ali pa v škatli.
Zakaj je pomembno, da izberete pravo velikost in debelino registratorja? Vsak registrator je opremljen z mehanizmom, ki omogoča vpenjanje dokumentov in U vložkov oz. U vložnih map. In prav ta mehanizem je bistveni del registratorja, saj slabši mehanizem pomeni krajšo življenjsko dobo fascikla. Pri pogostem odpiranju in zapiranju ter večji obremenitvi se bodo manj kakovostni mehanizem zvili. Kar pomeni, da je registrator za odpis.
Zato dobro pretehtajte, koliko in kakšne dokumente nameravate shraniti v registrator. Imejte v mislih, da v široke registratorje lahko pospravite približno 500 listov, medtem ko bodo ozki registratorji lahko sprejeli le cca. 350 listov.
#2: Niso vsi registratorji enaki.
Osnovo vsakega registratorja predstavlja lepenka (»board«), katere debelina se giba od 1,4 mm pa vse tja do 2,1 mm. Debelejša kot je lepenka, bolj stabilen je registrator. Dodatno trdnost pa mu zagotavljajo še vrhnja plast, ki je lahko narejena iz različnih materialov, ter kovinske obrobe, ki so malodane nujnost za samostoječe registratorje.
Najosnovnejši registratorji vsebujejo »board«, izdelan iz reciklirane lepenke. Nimajo prevleke, zato so mehkejši in posledično manj odporni na velike obremenitve. Zaradi tega je tudi njihova trajnost manjša. Prihajajo le v naravni barvi lepenke ali pa sivo/črni barvni različici.
Kakovostnejši registratorji pa imajo lepenko, kot rečeno, prevlečeno s papirjem ali folijo, ki je lahko polipropilenska (PP) ali polivinilkloridna (PVC). In prav te prevleke, tako papirne kot tiste iz plastične, so odgovorne za barvo registratorja. Plastične folije dajejo kupcu na izbiro največ barvnih možnosti. Prav tako so registratorji, kjer je lepenka ovita v plastično folijo, veliko bolj odporni proti udarcem, tekočinam in umazaniji.
#3: Za kakovosten registrator ne rabite odšteti celega premoženja.
Zdaj vemo, da dober registrator kljub obremenitvi lepo stoji. Za to poskrbita dovolj debela lepenka in prevleka, ki registratorju daje še dodatno trdnost. Dober samostoječ registrator pa je poleg tega še okovan, saj se s tem preprečuje ukrivljanje in vihanje stranic. Opremljen je s kakovostnim mehanizmom, ki se kljub pogosti uporabi ne zvije. Hrbtišče pa je opremljeno z luknjo za lažje izvlečenje ter z žepkom za označevalne lističe in ne nalepko.
In vse zgoraj navedene lastnosti vplivajo na ceno registratorja. Prav tako pa na ceno registratorjev vpliva dejstvo, da Slovenija nima svojega proizvajalca registratorjev, ki bi lahko pokril potrebe trga. Tako večino registratorjev uvažamo.
Dober registrator pa ni nujno najdražji registrator. Primer dobrega poceni samostoječega registratorja so cenovno ugodni registratorji hrvaškega proizvajalca Lipa Mill. V srednji cenovni razred sodijo registratorji blagovne znamke Axis. V višji cenovni razred pa lahko uvrstimo registratorje proizvajalcev Esselte, Fornax in Leitz.
